Zakaj niso vsi prazniki veseli (in zakaj je to čisto v redu)
Prazniki imajo eno čudno lastnost. Bolj ko se jim bližamo, bolj se zdi, kot da bi morali biti veseli kot dekleta v kakšnem videospotu od Atomik Harmonik. Kot da obstaja nek neviden pravilnik, ki pravi, da se decembra smeš počutiti samo bleščeče, hvaležno in rahlo ganjeno.
Če ti ni do tega, si očitno nekaj zgrešil.
Praznična pričakovanja, ki nas izčrpajo
Ampak resnica je precej manj instagramabilna. Prazniki znajo biti glasni. Polni pričakovanj, spominov in tišine, ki je čez leto nekako znosna, takrat pa kar naenkrat sedi s tabo za mizo. In maha.
Ni vselej stvar v žalosti. Včasih je samo utrujenost. Od leta, ki je bilo dolgo. Od ljudi, ki jih ni več. Od odnosov, ki so se spremenili. Od verzije sebe, ki si jo moral pustiti nekje vmes. Od dela, ki te preganja še v najbolj sladkih sanjah.
Narava pozimi počiva – zakaj si tega ne dovolimo tudi mi?
Narava se v tem času ne trudi biti praznična. Ne obeša lučk. Ne seka se v oblike zvezdic. Umakne se. Zmanjša glasnost. Zadiha globlje. Kot da bi rekla: zdaj ni čas za predstavo, zdaj je čas za notranje zadeve.
Mi pa si nadenemo bleščice in gremo čez sebe. Ker tako pač gre. Ker se spodobi. Ker saj boš že potem počivala. Nekje. Nekdaj.
Pa ne gre. Telo ve. Srce ve. In čeprav se trudimo praznike zapakirati kot darilo, se včasih odprejo kot škatla starih pisem, ki jih nismo nameravali brati. In to razgali vsa prisiljena druženja, ki te samo še bolj izčrpavajo. Vsako darilo, ki ga nabaviš na brzino in na silo, ker se pač spodobi. Pa čeprav nimaš ne denarja, ne volje.
Ni treba, da so vsi prazniki veseli
Ampak resnica je čisto drugačna …
Ni treba, da so vsi prazniki veseli. Nekateri so samo tihi. Nekateri so malo težki. Nekateri te opomnijo, česa nimaš več in kaj si vse preživel. In nekateri ti pokažejo, da si kljub vsemu še vedno tu.
Mogoče prazniki niso zato, da bi bili sfejkano srečni. Mogoče so zato, da si iskren. Do sebe. Do svojih meja. Do tega, kar trenutno zmoreš in česar ne.
Če ti letos ni do veselja, je to čisto v redu. Če ti je dovolj že to, da si tu, je to več kot dovolj.
Narava v tem času ne cveti. Pa nihče ne dvomi, da bo pomlad prišla.
