Večna tekma

Včasih imam občutek, da živimo v nekakšnem nevidnem svetovnem prvenstvu nečesa, kar ne znam poimenovati. Tekmovanje, kjer nihče ne podeljuje medalj, vsi pa se obnašajo, kot da so na olimpijadi. In želijo zmagati za vsako ceno. Samo da ne tečemo na sto metrov, ampak tekmujemo v tem, komu je huje.

Tekmovanje v bolečini in utrujenosti

Ne smeš reči, da te boli glava. Ker bo nekdo v istem trenutku že dvignil roko in povedal, da ga je zadnjič bolela še bolj. Ne smeš reči, da si utrujena. Ker bo nekdo drug razložil, kako je on še bolj utrujen, že leta, praktično kronično, brez dopusta in brez upanja.

Dražba stresa: Kdo ima več dela?

Pred dnevi sem bila na pijači z dvema osebama, oba s čisto solidno službo, lepo urejenim življenjem in streho nad glavo. Pogovor je trajal kakšno uro, a v resnici to sploh ni bil pogovor. Bolj je spominjalo na dražbo. Kdo ima več dela. Več odgovornosti. Več stresa. Več vsega. Kot da bi sedela ob mizi, kjer se ne meri, kdo je srečen, ampak kdo nosi večji nahrbtnik kamnov. In zmagovalec dobi … kaj točno? Meni iskreno ni bilo čisto jasno, kaj počnem tam, če se nisem prijavila na to olimpijado.
Radi tekmujemo tudi pri denarju. Jaz sem si kupila nov avto. Jaz sem si ga lani. Jaz imam večjega in najnovejši model. Jaz imam dražjega. Ampak najbolj bizarno tekmovanje od vseh se mi zdi tisto, kjer ljudje tekmujejo z najbolj dragoceno valuto, ki jo sploh imamo.

Najbolj dragocena valuta: Čas

Mama samohranilka nima časa. Mlad podjetnik nima časa. Profesionalni vrtnar nima časa. Gostinec nima časa. Nihče nima časa. In vsak ima za to zelo dober razlog. Tako dober, da mora biti njegov razlog očitno bolj pomemben od razloga nekoga drugega.
In tukaj se mi vse skupaj sesuje.
Zakaj bi bil tvoj čas vreden več od časa mlade mamice? Zakaj bi bil moj čas pomembnejši od časa vrtnarja, ki cele dneve skrbi za zemljo, ali gostinca, ki skrbi za ljudi? Zakaj je treba tekmovati v tem, kdo ima manj časa, da vmes mine toliko časa, kot da bi reka poplavila, mi pa še vedno stojimo ob njej in se prepiramo, kdo je bolj moker?

Kaj je sploh point tega tekmovanja?

Da ugotovimo, kdo je bolj bogi?
In če to ugotovimo, zakaj potem še vedno tekmujemo, namesto da bi zmagovalca posedli za mizo, mu natočili čaj in rekli: “Hej. Razumem te. Tole mora biti res naporno. Tu sem zate.” Ampak hej, v življenju to ne gre tako. Ljudje toliko tekmujejo drug z drugim, da na koncu dneva (ali debate) ni nihče resnično slišan. In to je norma.
Jaz tega tekmovanja res ne razumem.
In iskreno, v njem tudi ne želim sodelovati.
Če je čas res naša najdragocenejša valuta, potem se mi zdi strašno, koliko ga zapravimo samo zato, da bi dokazali, da ga imamo najmanj.
Naj mi res prosim nekdo razloži.
Ker jaz v tem čudaškem prvenstvu ne vidim nobenega zmagovalca.