Narava se umika. Kaj pa ti?

Narava se vedno umika brez drame. Brez razlag. Brez občutka krivde. Ko pride mraz, se preprosto umakne. Ne zato, ker bi bila šibka, ampak ker dobro ve, da ni treba biti ves čas na voljo. Da ni treba cveteti v vseh letnih časih. Da ni treba nositi teže, ki ji ne služi več.

Zakaj umik dojemamo kot poraz?

Mi pa imamo s tem kar precej več težav.
Ko se moramo umakniti, nas zagrabi panika. Kot da umik pomeni poraz. Kot da pavza pomeni lenobo. Kot da tišina nekaj dolguje razlago. Kot da mora biti vsaka odsotnost upravičena, vsaka utrujenost pojasnjena in vsak korak nazaj dobro argumentiran.
Narava tega ne počne. Drevesa ne izgubljajo listov zato, ker bi obupala. Ampak zato, ker vedo, da zima ne odpušča nepotrebne teže. Kar ni odloženo pravočasno, se prej ali slej odlomi samo.

Vztrajanje za vsako ceno nas izčrpava

Mi pa znamo vztrajati. Predolgo. V odnosih, ki so se izpraznili. V vlogah, ki nam ne pripadajo več. V tempu, ki nas je že zdavnaj prehitel. In vse to pogosto z mislijo, da bomo še malo potegnili, še malo zdržali, še malo dokazali.
Ampak narava ne dokazuje ničesar. Ona varčuje z energijo. Ve, da umik ni konec, ampak priprava. Da počitek ni praznina, ampak zaščita. Da tišina ni odsotnost življenja, ampak njegov globlji utrip.

Umik ni konec, ampak zaščita

Meni je bilo dolgo težko sprejeti, da se lahko umakneš, ne da bi s tem koga razočaral. Da lahko stopiš korak nazaj, ne da bi izginil. Da lahko zapreš vrata, ne da bi s tem razveljavil vse, kar je bilo prej.
Narava me uči, da ni treba izgoreti, da bi dokazal svojo vrednost. Da ni treba biti glasen, da bi bil prisoten. In da včasih največ narediš zase ravno takrat, ko se nehaš siliti naprej.
In če smo že pri tem …
kje se pa ti še vedno držiš pokonci, čeprav bi ti pravzaprav koristilo, da se malo umakneš?
Ne rabiš odgovora. Dovolj je, da si to priznaš.
Narava itak že ve.