Šentjanževka: kako je rumena rožica postala kraljica kresne noči?

Nekateri odštevajo dneve do dopusta. Jaz odštevam dneve do kresne noči.

Vsako leto si obljubim, da bom letos bolj organizirana. Da bom vse nabrala pravočasno, posušila brez naglice in si prihranila tisto zadnje divjanje po travnikih. Potem pa pride junij, sonce začne zares greti, travniki eksplodirajo od cvetja in jaz se znajdem v istem položaju kot vsako leto. S košaro v roki, med rastlinami in z občutkom, da me je narava ponovno prepričala v nekaj, čemur sem se še prejšnji teden uspešno upirala.

Če me v teh dneh srečaš na travniku, obstaja velika verjetnost, da iščem šentjanževko.

No, ali pa ona išče mene.

Pri šentjanževki je namreč zanimivo to, da jo večina ljudi pozna, le redki pa poznajo njeno zgodbo. V najboljšem primeru kdo omeni olje za opekline ali čaj. Potem pa se pogovor običajno zaključi nekje tam.

Kar je pravzaprav škoda.

Ker če obstaja rastlina, ki si zasluži svoj zgodovinski film, nekaj sezon dokumentarne serije in mogoče še svoj festivalski oder, je to šentjanževka.

Ni veliko rastlin, ki bi jih povezovali s svetniki, soncem, kresno nočjo, zaščito pred zlimi silami, ljudsko magijo in zdravilstvom hkrati. Šentjanževki je uspelo vse to. In to brez marketinške ekipe, družbenih omrežij in influencerjev.

Če dobro pomislim, je že samo to kar impresiven dosežek.

Rastlina, ki je dobila ime po svetniku

Če si se kdaj spraševala, od kod šentjanževki ime, odgovor ni skrit v kakšni zapleteni botanični razlagi.

Ime je dobila po svetem Janezu Krstniku.

Njegov god praznujemo 24. junija, ravno v času, ko šentjanževka zacveti v vsej svoji lepoti. To je tudi obdobje poletnega solsticija in kresne noči, ko je dan najdaljši, noč najkrajša, naši predniki pa so verjeli, da je svet za odtenek bolj čaroben kot običajno.

In čeprav danes marsikdo ob omembi kresne noči pomisli predvsem na romantiko, kresove in fotografije za Instagram, je bil ta čas nekoč nekaj veliko pomembnejšega.

Ljudje so opazovali naravo. RES opazovali.

Vedeli so, kdaj dozori prvo sadje, kdaj se vrnejo ptice, kdaj zacveti določena rastlina in kdaj jo je najbolje nabrati. Narava jim ni bila hobi za vikend. Bila je koledar, lekarna, trgovina in učiteljica hkrati.

In med vsemi rastlinami, ki so rasle okoli njih, je šentjanževka še posebej izstopala.

No, to v resnici niti ne preseneča, saj že izgleda tako, kot da se je spajdašila s soncem. Tudi zato, ker je videti, kot da se je spajdašila s soncem.

Njeni zlato rumeni cvetovi sončno zasvetijo ravno v času, ko sonce doseže svoj vrhunec. Če bi bila šentjanževka človek, bi bila tista oseba, ki pride na piknik v rumeni obleki in jo opazijo še sosedje iz naslednje vasi.

Ni čudno, da so jo naši predniki povezovali s svetlobo, toplino in življenjsko močjo.

Pravzaprav bi bilo skoraj čudno, če je ne bi.

Rastlina, ki krvavi

Ljudje imamo eno zanimivo navado. Kadar naletimo na nekaj nenavadnega, si o tem slej ko prej izmislimo zgodbo.

Samo predstavljaj si poletni večer pred nekaj sto leti. Sonce se počasi spušča za hrib, nekdo pa sedi pred hišo in pregleduje rastline, ki jih je tisti dan nabral na travniku. Med njimi je tudi miss šentjanževka. Čisto navadna šentjanževka. Vsaj tako se zdi na prvi pogled.

Potem vzame cvet med prste. In opazi nekaj nenavadnega.

Na koži ostane temno rdeča sled.

Ne taka, kot jo pusti zemlja. Niti ne taka, kot jo pusti sok kakšne jagode. Ampak nekaj povsem drugega. Nekaj, kar je videti skoraj kot kri.

Priznam, da bi tudi mene malo zaneslo.

Danes bi odprla telefon in vpisala vprašanje v Google. Takrat pa je bilo treba odgovor poiskati drugače. In ker ljudem domišljije nikoli ni manjkalo, so se okoli šentjanževke začele nabirati zgodbe. Ena za drugo. Kot se to pogosto zgodi pri stvareh, ki jih občudujemo, a jih ne razumemo povsem.

Nekateri so rdečo barvo povezovali s krvjo svetega Janeza Krstnika. Drugi so v njej videli znamenje posebne moči. Tretji so bili prepričani, da rastlina nosi v sebi nekaj sončne energije, ki se okoli kresne noči pokaže v vsej svoji moči.

In veš kaj? Ko držiš cvetočo šentjanževko v roki, vse skupaj sploh ne zveni tako zelo neverjetno.

Mogoče zato, ker je v njej nekaj posebnega. Mogoče zato, ker so jo ljudje stoletja opazovali z več pozornosti, kot jo danes namenjamo večini stvari okoli sebe. Mogoče pa zato, ker so si znali pustiti prostor za skrivnosti.

Sama imam rada obe razlagi. Tisto znanstveno, ki natančno ve, zakaj cvetovi puščajo rdečo sled, in tisto staro, ki sedi nekje ob kresu, pripoveduje zgodbe in se ne obremenjuje preveč s tem, da bi moralo biti vse razloženo do zadnje podrobnosti.

Nekatere rastline zdraviš s čajem.

Nekatere z oljem.

Šentjanževka pa že stoletja zdravi še nekaj drugega.

Človeško domišljijo.

Kraljica kresne noči

Če sem povsem iskrena, šentjanževka za svojo slavo nikoli ni potrebovala veliko pomoči.

Dovolj je bilo, da je vsako leto ob pravem času stopila na travnik.

Predstavljaj si, da si rastlina. Večino leta potrpežljivo čakaš na svoj trenutek, potem pa zacvetiš ravno takrat, ko sonce doseže svoj vrhunec, ljudje kurijo kresove, pripovedujejo zgodbe in praznujejo najdaljši dan v letu.

To ni več dober marketing.

To je skoraj goljufanje.

Medtem ko so druge rastline cvetele prej ali kasneje, je šentjanževka vedno znova ujela tisti trenutek, ko je bila narava najbolj razkošna. Travniki so bili polni življenja, zrak je dišal po poletju, dnevi so bili dolgi in svetli. Če je obstajal čas v letu, ko so ljudje še posebej pozorno opazovali svet okoli sebe, je bil to prav čas kresne noči.

In tam je bila tudi ona.

Vsa zlata, svetla in samozavestna.

Kot da bi se že zdavnaj odločila, da bo glavna junakinja tega praznika.

Mogoče ravno zato ni trajalo dolgo, da so jo ljudje začeli povezovati z zaščito, srečo in življenjsko močjo. Nabirali so jo, sušili, nosili s seboj in spravljali za kasnejše dni. Ponekod so jo obešali nad vrata, drugod jo vpletali v venčke. Nekateri so verjeli, da odganja nesrečo. Drugi, da varuje dom. Tretji so jo preprosto cenili, ker je bila del njihovega sveta že tako dolgo, da si poletja brez nje niso več predstavljali.

In veš kaj mi je pri tem najbolj všeč?

Da je vse skupaj nastalo brez reklam, brez influencerjev in brez ene same objave na družbenih omrežjih.

Ljudje so si zgodbe pripovedovali od ust do ust. Iz roda v rod. Stoletja.

Kar pomeni, da je bila šentjanževka viralna že dolgo preden smo si izmislili internet.

Zakaj jo še danes nabiram

Po vsem tem bi človek skoraj pričakoval, da se bo zgodba šentjanževke zaključila nekje v preteklosti. Med kresovi, legendami in starimi pripovedmi. Nekje med ljudmi, ki so živeli v času, ko je bila narava veliko večji del vsakdana kot danes.

Pa se ni.

Vsaj pri meni ne.

Šentjanževko še vedno nabiram vsako leto. Pravzaprav si težko predstavljam poletje brez nje. Tako kot si težko predstavljam poletje brez vonja po bezgu, prvih češenj ali tistega trenutka, ko ugotoviš, da trava raste precej hitreje, kot si pripravljen priznati.

Ko jo nabiram, ne razmišljam samo o zgodbah. Razmišljam tudi o vsem, kar mi je skozi leta dala.

Iz njenih cvetov pripravljam olje, ki ga imam vedno pri roki. Iz nje nastajajo mazila. Občasno si pripravim tudi čaj. In vsakič, ko jo držim v rokah, se spomnim, zakaj so jo ljudje tako cenili že stoletja.

Všeč pa mi je tudi nekaj drugega.

Šentjanževka nikoli ne deluje, kot da bi se trudila biti posebna. Preprosto raste. Sonce ji očitno ustreza, travniki prav tako. Medtem ko ljudje okoli nje pišemo zgodbe, ustvarjamo legende in se prepiramo, kaj vse pomeni, ona še naprej počne to, kar zna najbolje.

Cveti.

Morda je prav zato preživela toliko stoletij v naših zgodbah.

Ker ni samo rastlina.

Je opomnik.

Da nekatere stvari ostanejo pomembne, tudi ko se svet okoli njih spremeni.

In ravno zaradi vseh teh zgodb, legend, kresnih noči, sončnih cvetov in čarobnosti, ki se je skozi stoletja nabrala okoli nje, ima šentjanževka prav posebno mesto tudi v moji pravljici Skrivni svet vilinskega travnika.

Ko sem ustvarjala vilinski travnik, si sveta brez nje preprosto nisem znala predstavljati. Nekatere rastline so lepe. Nekatere koristne. Šentjanževka pa s seboj prinese celo zbirko zgodb. In če obstaja kraj, kjer takšne zgodbe zares zaživijo, je to prav vilinski travnik.