Zakaj me že celo življenje vleče pod oreh?

Zadnjič sem stala pred hišo in me je zadela ena tistih misli, ob katerih se najprej malo ustaviš, potem pa si skoraj malo nerodno priznaš, da bi to lahko ugotovila že precej prej.

Okoli hiše imamo res lep nabor dreves. Jablane, hruške, slive, lipa … vse tisto, kar bi si človek želel, če bi si risal “popoln vrt”. In če bi me kdo vprašal, bi verjetno rekla, da imam rada vse. Kar je sicer lepo slišati, ampak ni čisto res.

Ker če sem iskrena, mene že od nekdaj vleče samo k dvema drevesoma. K orehoma.

Pa to ne na tisti romantičen način, kjer bi rekla, da so mi pač všeč. Ne. Prav fizično grem tja. Vedno znova. Usedem se pod njiju, kot da imam tam nek neviden rezerviran prostor, in sploh ne razmišljam, zakaj ravno tam. Včasih se ujamem, da grem mimo vseh drugih dreves kot nekdo, ki pride na zabavo samo zaradi enega človeka in ignorira vse ostale. Malo nesramno, ampak zelo iskreno.

Spomini, ki jih telo že dolgo pozna

In potem sem se zadnjič zalotila in me je dobesedno ustavilo. Ker ta scena ni nova. To počnem že od otroštva. Če grem v spomin, sem kot otrok skoraj vedno pristala pod orehom. Ne pod jablano, kjer bi lahko zraven še kaj pojedla. Ne pod lipo, kjer je senca mehkejša. Pod orehom. Vedno znova. Kot da sem že takrat intuitivno vedela, da tam ne bom dobila jabolka, bom pa dobila mir. Kar je, če dobro pomislim, kar zrel kriterij za otroka.

In tukaj se začne tisti del, kjer si rečeš: ok, nekaj tukaj očitno je.

Če smo čisto realni, oreh ni ravno najbolj “prijazen” lik med drevesi. Nima tiste lahkotne, vabljive energije. Njegova senca je gosta, malo težka. Pod njim ne raste ravno cvetlična pravljica. To ni drevo, ki bi ga izbral za piknik ali za fotografijo, kjer bi želel pokazati, kako zelo si povezan z naravo. Oreh je bolj tip, ki te pogleda in ti reče: usedi se in bodi malo tiho. In iskreno, včasih imam občutek, da bi mi, če bi lahko govoril, še dodal: “Pa nehaj analizirat vse.”

In ravno to me je začelo zanimati.

Ko simbolika postane malo preveč osebna

Šla sem pogledat simboliko, ker me je zanimalo, ali ima ta moja “naključna” navezanost kakšno ozadje. In odgovor je bil… precej direkten.

Oreh simbolizira modrost, zaščito in notranjo moč. Ni drevo, ki bi dajalo vse na prvi pogled. Njegov sadež je zaprt v trdi lupini, do katere ne prideš brez truda. Če hočeš do bistva, moraš nekaj narediti. Moraš vztrajati. Moraš pokazati, da si pripravljen iti malo globlje. Ni instant rešitev. Ni “preberi en citat in se razsvetli”. Malo moraš potrpet. Kar je, če sem čisto iskrena, verjetno razlog, zakaj marsikdo raje ostane pri jablani.

In tukaj sem se začela smejati sama sebi, ker je postalo vse skupaj skoraj preveč očitno.

Ker če sem čisto iskrena, tudi jaz nisem ravno človek, ki bi ga odprl v treh minutah. Nimam tistega “pridi, usedi se, povej mi vse, jaz pa bom vmes že razložila svoje življenje” pristopa. Pri meni stvari potekajo malo drugače. Malo počasneje. Malo bolj previdno. Malo bolj… zaščiteno. Tisti, ki me poznajo, bi verjetno rekli, da rabim svoj “čas odtajanja”, kot kakšen zamrznjen kruh. Samo da pri meni ne pomaga mikrovalovka.

In ja, imam to svojo trdo lupino. Tisto, ki zna na prvi pogled delovati hladno ali distancirano. Ampak ne zato, ker bi bila nedostopna, ampak zato, ker sem se skozi leta naučila, da ni vsakdo, ki potrka, tudi nekdo, ki mora priti noter. In če sem čisto poštena, sem kdaj komu zaprla vrata tudi malo prehitro… ampak hej, tudi orehi kdaj padejo preden so čisto zreli.

Sredica, ki jo vidi le peščica

In potem pride zanimiv del.

Ljudje, ki ostanejo. Ki ne obupajo, ko ni vse takoj mehko in odprto. Ki imajo dovolj potrpljenja, da počakajo. Ki ne vzamejo osebno, če na začetku ne dobijo celega paketa. Ti pa pridejo do sredice. In tam ni več nobene trde lupine. Tam je toplina, iskrenost, tudi ranljivost, ki je ne delim kar tako. In ja, tam je tudi tista verzija mene, ki zna biti precej bolj zabavna, kot bi si kdo mislil na prvi pogled. Malo kot oreh – na zunaj resen, notri pa presenetljivo dober.

In tukaj se je meni končno sestavilo.

Mene oreh nikoli ni “privlačil” kot nekaj zunanjega. Jaz sem v njem ves čas prepoznavala sebe. Samo da si tega nisem znala razložiti.

Kar je iskreno kar dobra ironija, če pomislim, koliko časa sem potrebovala za to ugotovitev. Ampak očitno rabim konkretne primere iz narave, da si kaj priznam. Če bi mi to nekdo rekel direktno, bi verjetno rekla “ne, ni res”. Ko mi pa to pokaže drevo… ja, to pa sprejmem.

Kam te vleče, ko si res ti?

Ampak mogoče ravno to nekaj pove.

Kolikokrat v življenju nas nekaj vleče, pa tega ne vzamemo resno, ker ni logično, ker nima jasnega razloga, ker ne paše v neko zgodbo, ki smo si jo ustvarili o sebi? Kolikokrat imamo odgovore precej bližje, kot si mislimo, pa jih spregledamo, ker iščemo nekaj bolj zapletenega?

Jaz sem očitno potrebovala dva oreha in kar nekaj let (v resnici desetletij, ampak pustimo to), da sem dojela, da se nekatere stvari ne ponavljajo brez razloga.

In da včasih res ni treba iskati daleč.

Dovolj je, da pogledaš, kam greš, ko si najbolj ti.

Zame je to oreh.

In zdaj, ko to vem, ima ta prostor čisto drugačen pomen.

Zakaj sem začela to zapisovati

Če si iskrena… kam pa tebe vleče? Ne tja, kjer bi “moralo biti lepo”. Ampak tja, kjer se vedno znova znajdeš, brez da bi razmišljala. Kaj te tam čaka, česar si mogoče še nisi priznala?

Mogoče je ravno to tvoj odgovor.

In mogoče je ravno zato smiselno, da si takšne stvari začnemo zapisovati.

Pa ne zato, da imamo še en lep zvezek na polici, ampak zato, da se dejansko ustavimo in pogledamo malo globlje. Jaz sem ravno zaradi takih trenutkov ustvarila svojo beležnico Na poti z divjimi rastlinami, ker sem ugotovila, da narava zelo jasno govori, če ji damo prostor.

In včasih je dovolj že to, da sedeš pod eno drevo in si priznaš, kar ti že dolgo skuša povedati.