Zgodbe, ki si jih ustvarimo o ljudeh

En nasvet dam ljudem najpogosteje. Res. Tako pogosto, da bi ga lahko že dala na etiketo svojih čajev.

Kvaliteta tvojega življenja se konkretno izboljša v trenutku, ko od ljudi nehaš pričakovati, da bodo nekaj drugega, kot so.

Tisto, kar si govorimo… in tisto, kar dejansko počnemo

In ne, to ni tista lepa, zapakirana misel za Instagram, ki jo prebereš, prikimaš in si rečeš “ja ja, seveda”, potem pa čez tri ure spet padeš v isto zgodbo. Niti ne gre za skrivnost za 999 € ali pa za ritual ob polni luni, kjer trikrat obrneš kristal in si naenkrat razsvetljen.

Samo… nehaš.

Kar pa v praksi ni niti približno tako enostavno, kot se sliši.

Ker realno, kaj sploh počnemo?

Poglejmo si pobližje … večina nas živi v nekakšnem čudnem razkoraku med realnostjo in našimi pričakovanji.

Na eni strani imaš človeka. Zelo konkretnega človeka. Z navadami, vzorci, odzivi, ki jih kaže že mesece ali leta. Vse je tam, črno na belem.

Na drugi strani pa imaš svojo verzijo tega človeka. Malo bolj razumevajočo. Malo bolj zrelo. Malo bolj “takšno, kot bi bilo prav”.

In potem veselo živiš nekje vmes.

Film, ki ga gledamo… in scenarij, ki si ga pišemo sami

Kot da gledaš film, kjer igralec že pet sezon igra isto vlogo, ti pa vztrajaš, da bo v naslednjem prizoru končno postal nekdo drug. Spoiler alert: ne bo. Ampak mi vseeno sedimo do konca, z isto kokico upanja v roki.

In potem pride tisti znani moment.

Reče nekaj, kar te zbode. Ne pride, ko je rekel, da bo. Ne vpraša, kako si. Spet. In ti si razočarana.

Ampak če res malo ustaviš film… si razočarana nad njim ali nad tem, da ni odigral vloge, ki si si jo ti napisala zanj?

To je tista razlika, ki jo večina ljudi preskoči.

Ker je precej lažje reči: “ljudje so grozni” kot pa priznati: “jaz sem si narisala sliko, ki nima veze z realnostjo.”

Kje se to pokaže v resničnem življenju

In tukaj se začne zanimiv del.

Mi ne pričakujemo samo malenkosti. Mi pričakujemo, da bo nekdo, ki ne zna komunicirati, naenkrat vodil globoke pogovore. Da bo nekdo, ki beži pred odgovornostjo, naenkrat postal stabilen. Da bo nekdo, ki daje drobtine, začel servirati konkretne obroke.

In potem čakamo.

In čakamo.

In vmes si razlagamo zgodbe, zakaj še ni. Ker ima težko obdobje. Ker ne zna drugače. Ker globoko v sebi je drugačen. Vmes pa ta oseba … ne naredi nič.

In tukaj pride tista rahlo neprijetna, ampak zelo osvobajajoča misel.

Če nekdo že leta kaže isto vedenje, to ni faza. To je vzorec.

Če nekdo konstantno daje minimum, to ni trenutna kriza. To je njegov maksimum.

In vem, da to ni prijetno slišati. Ampak je pa noro uporabno. Ker ti da moč nazaj. Pa ne v smislu, da boš zdaj popravljal druge, ampak da končno začneš sprejemati odločitve na podlagi realnosti, ne na podlagi upanja.

In tukaj se stvari dejansko začnejo premikati.

Ne tam, kjer se spremeni drugi človek.

Tam, kjer si ti končno upaš pogledati brez filtra.

Ko končno pogledaš brez filtra

Ko nehaš igrati to igro, se zgodi nekaj zanimivega. Ne postaneš hladna, ne zapreš se. Samo… nehaš si lagati. In naenkrat veš, pri čem si. Če nekdo ne drži besede, ga ne postavljaš v situacije, kjer je to ključno. Če nekdo ne zna biti čustveno prisoten, od njega ne pričakuješ globine, ki je ne zna dati. Če nekdo konstantno izbira sebe, ga pač ne postaviš v center svojega sveta.

Ni drame. Ni velikih scen.

Samo zelo tiha, zelo konkretna prilagoditev realnosti.

In veš, kaj je zanimiv stranski učinek tega?

Ko nehaš od ljudi pričakovati, da bodo nekaj drugega, jih začneš dejansko videti. Nekateri te pozitivno presenetijo, ker jih prvič ne siliš v okvir. Drugi pa ostanejo točno to, kar so.

In veš kaj? To je čisto dovolj informacij.

Kar dejansko raste pred tabo

Če dam to v eno zelo preprosto sliko iz narave, ki jo boš verjetno takoj začutila …

Greš v gozd. Pred tabo je kopriva. Lepo zelena, močna, čisto svoja. Nihče normalen ne stoji pred njo in si misli: “Če jo bom pa dovolj časa gledala z lepimi nameni, bo mogoče postala kamilica.” Ne bo. Lahko jo uporabljaš, lahko se ji izogneš, lahko jo primeš pametno. Ampak ne bo se spremenila zato, ker si ti pripravljena trpeti malo dlje.

Enako je z regratom, bezgom ali robidami. Vsaka rastlina ti da točno to, kar je. Nihče ne stoji pred grmom robid in razočarano reče: “Danes pa ni dala nobenih borovnic od sebe.” Ker veš, kaj gledaš. In veš, kaj lahko od tega pričakuješ.

Z ljudmi pa to počnemo vsak dan.

Gledamo jih, vidimo jih… in si hkrati izmišljamo verzijo, ki nam je bolj všeč.

Ker je lažje verjeti, da se bo nekaj spremenilo, kot pa priznati, da mogoče ne bo.

In to je tisti trenutek, kjer se vse začne.

Ne tam, kjer se spremeni drugi človek.

Tam, kjer si ti končno priznaš, kaj dejansko raste pred tabo.

Ker včasih ne rabiš novega vrta.

Samo nehati moraš saditi iluzije na napačno zemljo… in se čuditi, zakaj nič ne zraste.