Rastlina čarovnic, absinta in ljudi z zelo vprašljivimi življenjskimi odločitvami.

Pelin.

Pelin ima precej nehvaležen marketing.

Vonj je močan. Okus še bolj. Nekaj na njem človeka skoraj odbije že v prvih sekundah. Kot da bi rastlina namenoma preverjala, kdo bo ostal in kdo bo obupal po prvem požirku čaja.

In iskreno … to mu precej paše.

Ker pelin nikoli ni bil rastlina za množice. Vedno je imel v sebi nekaj starega, nekoliko temačnega in skoraj obrednega. Nekaj, zaradi česar dobiš občutek, da ne stojiš ob navadnem zelišču, ampak ob nečem, kar je skozi stoletja spremljalo precej nenavadne zgodbe.

Ljudje so ga obešali nad vrata hiš. Nosili so ga na dolgih poteh. Verjeli so, da odganja zlo, bolezni in vse tiste čudne stvari, ki jih človek ni znal pojasniti. Pa iskreno … glede na današnje stanje sveta bi ga mogoče kdo moral obesiti še nad kakšno pisarno ali komentarje na Facebooku. 😅

Pelin ni samo eden

Ko govorimo o pelinu, večina ljudi pomisli na navadni pelin (Artemisia absinthium), tisti grenki klasik, povezan z absintom in starimi grenčicami. Ampak družina pelinov je precej večja in bolj divja, kot si večina predstavlja.

Sladki pelin (Artemisia annua) je v zadnjih letih postal skoraj legenda zase. Prav iz njega izhaja artemisinin, spojina, ki je revolucionirala zdravljenje malarije in rešila milijone življenj. Zaradi teh raziskav je kitajska znanstvenica Tu Youyou leta 2015 prejela celo Nobelovo nagrado. Če ga kdo slučajno potrebuje, naj le pogumno pove 🙂

In potem prideš do trenutka, ko ugotoviš, da rastlina, ki jo je velik del sveta stoletja povezoval s čarovništvom, danes stoji tudi v znanstvenih raziskavah najresnejših bolezni.

Kar je, če smo iskreni, precej pelinasto.

Raziskave so v zadnjih letih preučevale tudi potencialne protivirusne učinke sladkega pelina pri različnih virusih, med drugim tudi pri koronavirusih. Znanost je tukaj še previdna in daleč od “čudežnih rešitev”, ampak vseeno fascinira občutek, da stare rastline še vedno skrivajo stvari, ki jih moderna medicina šele zares odkriva.

In nekako je lepo videti, da se včasih tudi znanost počasi vrne nazaj do rastlin, ki so jih ljudje poznali že dolgo pred laboratoriji.

Zelena vila in zelo slabe življenjske odločitve

Pelin je skozi zgodovino hodil po zelo tanki meji med zdravilom, ritualom in skoraj mističnim slovesom. Potem je prišel še absint in zgodba je postala še malo bolj divja.

Absint so imenovali zelena vila.

In iskreno … že samo to zveni, kot da se zgodba ne bo dobro končala. 😅

Okoli njega so se začele nabirati zgodbe o halucinacijah, norosti, obsedenosti in umetniški “genialnosti”. Govorilo se je, da pelin odpira vrata drugačnim stanjem zavesti, da briše mejo med realnostjo in nečim bolj čudnim, temačnim in malo nevarnim.

Potem prideš do dela, kjer ugotoviš, da so ljudje v tistem času verjetno tudi precej pretiravali z alkoholom, spali tri ure na noč in živeli na cigaretah ter eksistencialni krizi. 😭

Ampak pelin je vseeno dobil skoraj legendarni status.

Van Gogh. Baudelaire. Toulouse-Lautrec. Vsi nekako hodijo skozi isto zelenkasto meglo absinta in pelina, medtem ko ustvarjajo umetnost in počasi razpadajo.

In potem danes stojiš nekje ob travniku, utrgaš list, ga povohaš in si misliš:

“Aha. Zdaj razumem, zakaj so ljudje včasih verjeli v čarovnice.”

Grenak. Brutalno grenak.

Pelin ni rastlina, ki bi se človeku prilagajala.

Grenak je. Brutalno grenak. Tak grenak, da telo za sekundo skoraj užaljeno pogleda tvojo dušo in vpraša:
“Zakaj bi mi to naredila?”

Ampak ravno ta grenkoba je razlog, da ga že stoletja povezujejo s prebavo, podporo jetrom in raznimi grenčicami. Ko okusimo nekaj tako intenzivno grenkega, telo skoraj refleksno postane bolj budno. Prebava se začne prebujati, želodec in žolč dobita zelo jasno sporočilo, da je čas za delo.

Pelin ni nežna “wellness” rastlina, ki bi te objela z vonjem vanilje in sivke. Pelin pride v prostor kot stara vaška zdravilka, ki nima časa za tvoje izgovore.

In mogoče je ravno zato skozi zgodovino ostal tako spoštovan. Ker človeka malo predrami. Nežno? Niti pod razno. Učinkovito? O tem so ljudje očitno govorili že zelo dolgo pred nami.

In danes?

Večina ljudi pelin povoha in naredi faco:
“Uf. To pa smrdi.”

Kako pelinasto. Niti pod razno se ne trudi biti všečen. Samo obstaja. Močan, star, grenak in zelo prepričan vase.

Rastline starega sveta

Mogoče je ravno pelin ena najboljših opomnikov, da rastline niso bile vedno samo “dodatki za čaj”. Dolga stoletja so bile zaščita, zdravilo, vraževerje, ritual in preživetje hkrati.

In čeprav danes živimo v svetu kapsul, tablet in hitrih rešitev, obstaja nekaj skoraj pomirjujočega v misli, da nekje ob robu poti še vedno raste rastlina, ki nosi zgodbe stare več sto let.

Dragi moji … imate tudi vi s pelinom kakšno zgodbo?
Čaj? Domače grenčice? Vonj, ki vas teleportira naravnost v otroštvo? Ali pa ste ga poskusili samo enkrat in ugotovili, da vaše telo absolutno ni pripravljeno na tako raven grenkobe?

P.S.: Alkimistični prijatelji s travnika

Samo še nekaj naj iskreno povem …

Ravno rastline, kot je pelin, so me vedno znova vlekle na travnike z beležnico v roki.

Tiste stare, skoraj pozabljene rastline, ob katerih imaš občutek, da v sebi skrivajo precej več kot samo “uporabne učinkovine”. Nekaj divjega. Nekaj starodavnega. Nekaj, zaradi česar so ljudje stoletja verjeli v čarovnice, zdravilce in skrivnosti narave.

Ko sem ustvarjala svojo beležnico Na poti z divjimi rastlinami, sem vanjo želela ujeti ravno ta občutek. Ne samo seznam rastlin, ampak prostor, kamor lahko zapišeš svoje zgodbe, opažanja, recepte, vonje, občutke in vse tiste trenutke, ko te neka rastlina ustavi sredi poti.

V beležnici te čakajo tudi pelin in njegovi alkimistični prijatelji. Rastline, ki jih danes pogosto spregledamo, čeprav so stoletja spremljale ljudi skozi bolezni, vojne, rituale in vsakdanje življenje.

Pa tudi ogromno idej, kaj vse lahko iz njih ustvarimo. Čaje, tinkture, olja, grenčice, mazila, obredne šopke in male rituale, zaradi katerih svet za trenutek spet zadiši malo bolj po starem času.

Če te vleče v ta divji, dišeči in nekoliko čarovniški svet rastlin, potem bo beležnica verjetno našla pot tudi do tebe.